So politične razprave z ljudmi, ki mislijo drugače, mogoče?

Bližajo se nam parlamentarne volitve in s tem obdobje, ko bo politično (in še kakšno) ozračje pregreto, kar bo zagotovo vplivalo na vse nas.

Podoba, ki nam jo kaže politika že nekaj časa in ki se prenaša tudi v vsakdanje življenje (ali pa se je od tam prenesla vanjo), je, da ne znamo več slišati drugačnega mnenja, ga upoštevati kot enakovredno lastnemu, ampak velikokrat trmasto vztrajamo pri svojem in prikimavamo samo še tistim, ki imajo enaka ali podobna stališča kot mi.

Samo pomislite na družbena omrežja in pregovorno "šank politiko".

Zakaj se mnogi izogibajo političnim pogovorom?

Sploh pogovori o politiki zato pri mnogih ljudeh sprožajo zadržanost.

Prehod na neškodljive teme se namreč pogosto zdi varnejši kot odprta razprava.

Veliko ljudi se političnim razpravam ne izogiba zaradi nezanimanja, temveč iz previdnosti.

Študije navajajo več ponavljajočih se razlogov:

• Strah pred konfliktom ali osebno zavrnitvijo

• Skrb, da bi ogrozili lastno samopodobo

• Želja po harmoniji v družbenem krogu

Ti motivi pogosto delujejo močneje od vsebinskih razlik v mnenjih.

Pogovori o teh temah se zato lahko končajo zelo zgodaj ali pa se sploh ne začnejo.

Kontroverzne teme lahko spodbudijo dialog

Več socialnopsiholoških študij univerze v Baslu pa razkriva, kaj je resnično pomembno, piše portal Smartup News.

Ali bodo politične razprave potekale mirno ali se bodo končale, je manj odvisno od same teme kot od tega, kako različna mnenja obravnavamo.

Ugotovitve raziskav kažejo, da so ljudje, ki razmišljajo odprto in tehtajo argumente, bolj nagnjeni k toleriranju drugačnega mnenja.

Presenetljiva ugotovitev je, da lahko kontroverzne teme dejansko spodbudijo dialog, če obstaja pripravljenost tolerirati različna stališča.

V nasprotju s splošnim prepričanjem se namreč pripravljenost na dialog ob močno spornih temah ne zmanjša avtomatično.

Še več, bolj kot je bila tema dojeta kot kontroverzna, bolj so bili nekateri ljudje pripravljeni soočiti se z drugačnimi pogledi.

A ne vsi.

Socialna psihologinja Melissa Jauch z univerze v Baslu pojasnjuje: "Manj pomembno je, kako kontroverzna je tema, kot pa kako odprt je nekdo za drugačna stališča."

Način razmišljanja je povezan z odprtostjo do drugačnih stališč

Raziskovalci sov eni od raziskav udeležence prosili, naj ocenijo svoj odnos do določene teme – na primer trajnosti ali priseljevanja.

V drugem koraku so jih prosili, naj sestavijo hipotetično diskusijsko skupino in določijo nabor mnenj, ki jih znotraj te skupine imajo za sprejemljiva.

Pri izbiri mnenj so imeli tudi pravico, da posameznike z drugačnimi mnenji izključijo iz skupine, če so ocenili, da njihovo mnenje ali stališča niso sprejemljiva.

Raziskava je pokazala, da je odprtost do drugačnih stališč pogosto povezana z načinom razmišljanja.

Ljudje, ki razmišljajo analitično, so do drugačnih stališč bolj odprti. To ne pomeni, da jih vedno sprejmejo, so pa pripravljeni o njih razpravljati.

V raziskavah se je pokazalo tudi, da so analitično misleči včasih celo sprejeli mnenja, ki so neposredno nasprotovala njihovim stališčem.

Analitično usmerjene osebe namreč vidijo sporna vprašanja kot priložnost, da preverijo argumente in izostrijo lastno stališče. Nasprotovanja ne dojemajo kot napad.

Nasprotno pa so tisti, ki razmišljajo strogo v kategorijah prav/narobe, postavljali ozke meje. Že zmerna odstopanja so zadostovala, da so sogovornika izločili iz razprave.

Politični pogovori tako hitreje zastanejo. Jauch pojasnjuje: "Ljudje, ki razmišljajo črno-belo, se hitreje distancirajo."

Ljudje, ki se bolj zanašajo na intuicijo oziroma “občutek", pa razprave z drugače mislečimi hitreje doživijo kot ogrožanje lastne samopodobe. Politični pogovori se jim zdijo tvegani.

Odprt način razmišljanja preprečuje zaostritve

Analitično mišljenje se ne kaže le v političnih debatah.

Pomeni dopuščanje več pogledov hkrati, brez hitrega vrednotenja.

Ljudje s takšnim pristopom postavljajo vprašanja, preverjajo argumente in ločujejo med osebo in njenim stališčem.

V političnih pogovorih to ustvarja sproščeno ozračje. Razlike ostajajo vidne, a izgubijo svoj grozeči značaj.

Raziskave kažejo tudi, da takšni ljudje pogosteje spremljajo medije, ki nasprotujejo njihovim prepričanjem. Načrtno iščejo drugačne perspektive.

Tako se izognejo informacijskim mehurčkom in razširijo svoj pogled na svet. Politični pogovori so zaradi tega manj čustveno nabiti.

Ključno ni izogibanje konfliktom, temveč sposobnost soočanja z njimi

"Demokracija živi od političnega diskurza," poudarja Jauch in dodaja: "Nujno je, da se ljudje med seboj pogovarjajo."

Soočanje različnih pogledov pa je nujen del pogovorov, posebej v politiki.

Ključno pri tem pa ni izogibanje konfliktom, ki se pri tem pojavijo, ampak sposobnost soočanja z njimi.

Gibkost mišljenja je tista, ki lahko to soočenje olajša in poveča toleranco do drugačnih stališč.

Še posebej koristne so lahko pri tem tri smernice, ki jih lahko uporabimo tudi v vsakdanjem, ne le političnem življenju:

• Ne soditi prehitro in dopustiti tudi lastno negotovost

• Razumeti nasprotovanje kot informacijo, ne kot napad

• Preverjati lastna prepričanja, ne da bi jih takoj opustili ali trmasto vztrajali pri njih